Social attention in neurotypical subjects with prominent autistic traits during a naturalistic interaction

Ljudje smo po naravi socialna bitja, katerih preživetje in razvoj sta tesno povezana z zmožnostjo vzpostavljanja in ohranjanja družbenih odnosov. Razumevanje vedenja drugih zahteva kompleksno sodelovanje številnih kognitivnih in nevrofizioloških procesov, ki jih skupaj imenujemo socialna kognicija. Ta vključuje funkcije, kot so pozornost, zaznavanje, motivacija, presojanje in učenje, ki omogočajo prepoznavanje in interpretacijo socialnih informacij ter prilagajanje vedenja družbenim normam. Ključno vlogo pri tem ima socialna pozornost, usmerjanje vizualne pozornosti proti socialno pomembnim dražljajem, kot so obrazi in oči. Motnje v teh procesih so značilne za različne duševne in nevrološke motnje, med katerimi izstopajo motnje avtističnega spektra (MAS). MAS predstavljajo heterogeno skupino razvojnih motenj, za katere so značilni trajni primanjkljaji v socialni komunikaciji in interakciji ter prisotnost omejenih, ponavljajočih se vzorcev vedenja. Kljub napredku v raziskovanju etiologije in diagnostike MAS zanesljivi biološki označevalci še niso na voljo, zato diagnoza še vedno temelji predvsem na vedenjskih ocenah. Zaradi heterogenosti simptomov in pogostih komorbidnosti kategorialni diagnostični pristopi, kot jih določa Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5), pogosto ne zadoščajo za razumevanje individualnih razlik. V ta namen se vse bolj uveljavlja dimenzionalni pristop, ki avtistične lastnosti obravnava kot kontinuum, prisoten tudi v splošni populaciji. Glavni namen magistrske naloge je bil preučiti povezavo med avtističnimi lastnostmi in socialno pozornostjo med naturalistično socialno interakcijo pri nevrotipičnih odraslih. Delo je sestavljeno iz dveh delov. Prvi, teoretični del obravnava razvoj dimenzionalnih pristopov k razumevanju duševnih motenj, s poudarkom na raziskovanju socialne pozornosti pri MAS. Empirični del predstavlja izvirno raziskavo, izvedeno na vzorcu 64 nevrotipičnih odraslih, katere cilj je bil ugotoviti, ali višje izražene avtistične lastnosti napovedujejo atipične vzorce pogleda v socialno pomembne regije med interakcijo. Udeleženci so sodelovali v polstrukturiranem intervjuju, sestavljenem iz šestih odprtih in šestih zaprtih vprašanj, med katerim je bilo s pomočjo naprave Pupil Core (Pupil Labs) zajeto njihovo gibanje oči. Fiksacije so bile izluščene z uporabo standardnih kriterijev za disperzijo in trajanje ter razvrščene v štiri interesna območja (IO): oči, usta, preostali del obraza in območje izven obraza. Izračunani sta bili dve meri socialne pozornosti: frekvenca fiksacij in normalizirano kumulativno trajanje fiksacij, obe prilagojeni trajanju interakcije. Poleg tega so udeleženci izpolnili več vprašalnikov: AQ-k (Freitag idr., 2007) za oceno izraženosti avtističnih lastnosti, PANAS (Krohne idr., 1996) za oceno trenutnega razpoloženja in lestvico zaznane privlačnosti raziskovalca. Podatki so bili analizirani z linearnimi modeli in mešanimi linearnimi modeli v okolju R (4.4.1). Glavni učinki in interakcije so bili preverjeni z analizo variance (ANOVA), pomembne interakcije pa podrobneje raziskane s preprostimi nakloni. Rezultati so pokazali izrazite razlike v porazdelitvi pozornosti med posameznimi IO. Udeleženci so najpogosteje fiksirali območja izven obraza in oči, redkeje pa usta in preostale dele obraza, kar kaže, da pogled med socialno interakcijo pogosto ni usmerjen neposredno v obraz sogovornika. Nadalje je bila ugotovljena statistično pomembna interakcija med AQ oceno in IO, tako za frekvenco kot za trajanje fiksacij, kar kaže na povezanost avtističnih lastnosti z vizualnim usmerjanjem pozornosti. Udeleženci z višjo izraženostjo avtističnih lastnosti so manj pogosto in krajši čas gledali sogovornikove oči, kar kaže na atipične vzorce socialne pozornosti, podobne tistim, opaženim pri posameznikih z MAS. V raziskovalnem delu smo dodatno analizirali vpliv tipa vprašanja (odprto/zaprto) na socialno pozornost. Analiza je pokazala, da je tip vprašanja pomembno vplival na razporeditev pogleda. Udeleženci so pri odprtih vprašanjih pogosteje umikali pogled z obraza, medtem ko so pri zaprtih vprašanjih pogosteje fiksirali oči in usta. Interakcija med AQ oceno in tipom vprašanja ni bila statistično pomembna, kar pomeni, da avtistične lastnosti niso modulirale vpliva vprašanja na usmerjanje pogleda. Interpretacija rezultatov kaže, da socialna pozornost med naravnimi interakcijami ni statična, temveč je dinamičen pojav, ki ga oblikujejo individualne značilnosti in kontekstualni dejavniki. Umik pogleda z obraza pri odprtih vprašanjih je mogoče razumeti kot strategijo kognitivne razbremenitve, ki zmanjšuje obremenitev delovnega spomina med oblikovanjem kompleksnih odgovorov. Na podlagi rezultati lahko sklepamo, da subklinične avtistične lastnosti vplivajo na socialno pozornost tudi znotraj nevrotipične populacije. Ti izsledki podpirajo dimenzionalni pristop k razumevanju avtističnih lastnosti, saj kažejo, da razlike v socialni kogniciji niso omejene le na klinične skupine, temveč se pojavljajo na kontinuumu individualnih razlik. Med glavne prednosti raziskave sodita visoka ekološka veljavnost eksperimentalne naloge, ki je posnemala realno socialno interakcijo, in uporaba dimenzionalnega pristopa, ki omogoča natančnejše zaznavanje subtilnih vzorcev vedenja. Raziskava tako prispeva k boljšemu razumevanju vpliva avtističnih lastnosti na vizualno usmerjanje pozornosti v realnih družbenih kontekstih. Ugotovitve podpirajo sodobne dimenzionalne koncepte psihopatologije in odpirajo možnosti za nadaljnje raziskave socialne pozornosti kot transdiagnostičnega pojava znotraj širšega spektra duševnega zdravja.